Rabindranath Tagore

Nobelova nagrada za književnost (1913) | signature = }}

Rabindranat Tagore 11x11px|Listenⁱ/rəˈbindrəˈnɑːt ˈtɑːɡɔr/; tudi Rabīndranāt Thākur), vzdevek Gurudev, * 7. maj 1861, Kolkata, Britanska Indija, † 7. avgust 1941, Kolkata, bengalski polihistor, nobelovec, »Bengalski bard« je preoblikoval bengalsko književnost in glasbo kot tudi indijsko umetnost pod vplivom modernizma poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. V bengalsko poezijo in prozo klasičnega sanskrta je vpeljal svež, moderni in pogovorni jezik. Bil je prvi izven-evropski prejemnik Nobelove nagrade za književnost (leta 1913).

Tagore se je rodil v Kolkati v premožni brahminski družini. ''Rabi'', kot so najmlajšega med 13 otroci imenovali, je začel pesniti že pri osmih letih. Star šestnajst let je pod psevdonimom ''Bhānusiṃha'' (»Sončni lev«) izdal zbirko pesmi, ki je kot po dolgem času odkrita klasika doživela navdušen sprejem Leta 1877 je izdal pod lastnim imenom prve kratke zgodbe in drame. Kot humanist, svetovljan in goreč anti-nacionalist, se je uprl britanski nadvladi in se zavzemal za neodvisnost. Uvrščamo ga v zadnjo generacijo širšega hindujskega intelektualnega gibanja bengalska renesansa. Spisal je še številne članke, slike in skice, spesnil več kot dva tisoč pesmi; med njegovo zapuščino je tudi ustanovitev Univerze Vishva-Bharati.

Tagore je vpel bengalsko umetnost v klasične okvire, pri tem pa se je izognil jezikovnim oviram tradicije ter z vero in tradicijo prepletenih liričnih oblik. Njegovi romani, zgodbe, pesmi, plesne drame in eseji so obravnavali tako politične kot osebne teme. ''Darovanlke, Gora, Dom in svet'' so njegova najbolj znana dela. Njegove stihe, novele in romane so hvalili - in posnemali - zaradi njihove liričnosti, neposrednosti in nenaravne kontemplacije. Njegove skladbe in besedila je več držav, med njimi Indija, Šrilanka in Bangladeš, izbralo za svojo himno V Wikipediji